ne slikaš več

svinčeno presušena
luskinasta
in tako nepredvidljivo
trda
razpokana platna
zavijaš v mokre rjuhe
da bi ohranila vsaj senčico sledi
že davno obnemoglih barvnih skladenj

vedno
ko jih (vsakič malo bolj zadrta v vzporedni čas)
odviješ
se čudiš

ne podobam
ne včerajšnjim kompozicijam
ki so ti tako naravno prevevale male možgane
in prekipevale na laneno prostranost
(tako brezkončna se je zdela)

čudiš se sebi

da danes
komajda še preneseš
zmeraj krajše
poglede nanje

Lidija Brezavšček - kočijaž