Svetleč klavir v kotu.
V dvignjenem pokrovu
odsev obraza s črnimi kodri.
Vitki, dolgi prsti
poplesavajo po tipkah
v ritmu devete.
Grmenje nevihte,
piš vetra,
topotanje konjskih kopit,
grožnja uničenja.
Zamaknjeno strmim,
z ušesi goltam zvoke,
ničesar in nikogar ni.
Bučen aplavz,
blaščeče luči.
In spet sem tu.
Mayamaya