Je smešno pisati sonete na silo.
A včasih lahko to postane zabavno,
če jezik ti steče preprosto, naravno;
le čakaš, kaj se bo iz zgodbe izvilo.

Prav takle sonet zdaj pred mano nastaja.
Ne vem še, če našel bo pot med ostale,
ki vaše oči so jih tukaj zaznale.
(Težko, ker se misel začetna podhlaja.)

Zdaj dvojna tercina, brez smisla začeta,
do konca sonet bo ta votli peljala.
Heh! Možnost bila ji je v štartu odvzeta,
da sestram kvartinam poanto bi dala.
No, saj, prav imate - ta "poza soneta"
že v biti je nič in bo nula ostala.

:)

Lidija Brezavšček - kočijaž