Za bledim obličjem
se skriva dekletce otroškega nasmeha.
Včasih me skrivaj prime za roko,
me odpelje na širne poljane
lovit metulje
in jih nato spuščati v svobodo.
Skupaj gledava v oči neba
in štejeva oblake.
Včasih se skupaj zbudiva v solzah
in iščeva materino dlan.
Tako nežna si in občutljiva.
Najmanjši vetrič te zamaje in
te odnese daleč, daleč v temo.
Tam so rane globoke in nimaš nikogar,
da te zopet odpelje na cvetoči travnik.
Podaj mi roko, naj te vodim.
Skupaj bova našli pot, da izmijeva
krutost preteklosti.

Silva Langenfus