Rekla mu je naj ji ne ponuja roke, če ne misli resno.
Rekla mu je, naj je ne objema,
naj je ne poljublja,
naj ne hodi za njo in ob njej.
Rekla mu je, naj ji ne daje obljub, če ne misli resno.
Rekla mu je, naj je ne spravlja v smeh,
naj je ne gleda,
naj ne diha z njo,
naj ji nikar ne laže.
In rekla mu je, naj ji nikoli ne ukrade srca,
če ne misli resno…

Zavese so se nežno pozibavale v ritmu vetra, ki je vel po sobi.

Rekel ji je naj sprejme njegovo roko, ker misli resno.
Rekel ji je, da jo mora objeti,
da jo mora poljubiti,
hoditi za njo in ob njej.
Rekel ji je, da ji daje obljube, ker misli resno.
Rekel ji je, da mu je užitek spraviti jo v smeh,
da jo rad gleda,
diha z njo,
da ji ne laže.
In rekel ji je, da ji bo vzel srce,
ker misli resno.

Tiho so zavalovile v skromni svetlobi.

Pogledala ga je,
morda mu za hip ni verjela.

Zazrl se je,
vedel je, da mu verjame.

Zaprla je oči, čeprav jih ni hotela.
Odmislila je svet, čeprav ni želela.

Objel jo je, saj po njem je vendar drhtela.
Poljubil jo je, z njim bo vedno cvetela.

Plameni so vse bolj plapolali, bežali so tesnobi.

In po licu ji je spolzela drobna, skoraj nevidna solza,
zaskelelo jo je in ni hotela več odpreti svojih težkih vek.

On pa jo je prižel še bližje k sebi,
ji obrisal solzo sreče in gledal njen vesel obraz v soju sveče.



Kričala bi, če bi lahko,
on pa jo je objemal vedno bolj strastno.

Njeni kodri so divjali, bežali grenkobi,
v glavi ji je odzvanjalo in postalo mučno tesno –

on ne misli resno,
kaj pa če vendar le?

Sara shiney