Rada jih imam.
Take dni kot je danes.
Ko me jutro preseneti.
Ko mi pritajeno prasketanje v lončeni peči daje vedeti,
da je plamen od sinočnjega nalaganja vzdržal
in me spomni, da je pravšnji čas za peko rogljičev.
Ko me belo nebo, s šalico toplega mleka v rokah
izvabi v belo zajtrkovalnico
in mi med stopanjem čez vrtič nasuje belih kosmičev.
Nekaj jih ujamem v toplo dlan,
ena mi pade na ustnice, dve na veke,
nekaj snežink pa opazujem med ponikanjem,
ob stiku z izparkom.

Zapopade me ideja, da bi naredila iglu,
postavila vanj dva lesena štora,
na enega bi položila pladenj z zajtrkom,
na drugega bi sedla sama
in počasi guštirala ob sveči …
pa je snežna odeja pretanka.
Zazebe me v podplate
in vonj po pečenih rogljičih me spomni,
da je čas za vrnitev v toplo notranjost
znane domačnosti.

Ja. Rada jih imam. Take dni, kot je danes.
Ko me jutro preseneti ravno toliko,
da ga, nekoliko neobičajnega,
na oni strani panoramskih vrat, okusim,
potem pa se, v tej mrzli zimi,
vrnem k povsem običajni mizi,
v tisto toplo notranjost znane domačnosti,
ki mi ogreje dlani in podplate
in raje na neobičajnem pogrinjku
pozajtrkujem do konca.

Zavrtim si še svojo najljubšo glasbo,
počnem to in ono,
beli kristali medtem pomrznejo
in že se dan prevesi v sinje-belo popoldne,
ki me povabi na škripajoče stopicanje
pod oblazinjenimi koraki.
Rada imam take dni, ko med dolgim sprehodom zadiši
po čisto običajnem vanilijevem čaju.

Potem pa se, kar tako, enkrat vmes med srebanjem,
zalotim pri hudomušni misli,
če vse te mehke, bele muhice,
medtem, ko jih opazujem, vedo da jih
(in vem, da nisem edina)
tudi jaz opazujem ravno zato,
ker uživam v spremljanju njim lastnega plesa,
kadar mi je le tak, naravno-padajoč nastop,
dano doživeti

in

ali se zavedajo
zakaj so pravzaprav mojstri izumili
panoramsko steklo.
 

pepelka