Sence, megla, tema in čudni šumi v daljavi.
Stiska me pri srcu in me še globlje zapira v majhno kletko.
Tako majhna sem, da me skoraj več ni.
In kje je sonce?
Zakaj se ne zdani?
Gledam obrise, pojave in svet, ki ga več ne poznam.
Izgubljam se in počasi drsim v prepad.
Prekleta naj bo roka, ki me je vodila po cenen zaklad!

In odprem oči.

Počasi se dani, zaslepljena sem od svetlobe.
Utrujena od grenkobe.
Odprem oči in vse se sveti.
V duši vedno manj boli.
Vidim znan obraz, ki žari.
Vidim ptico, ki se smeji.
In sonce, ki greje mi premražene dlani.
Kot da nad mojim obzorjem nekaj bdi, ki me nazaj v svet vabi.


Prebujam se,
vstajam,
ponovno vztrajam.
Slišim melodije,
slišim igriv smeh,
Slišim veselje, ki ni več greh.
Prebujam se, z mano se prebujaš tudi ti,
ranjeno srce, ki skoraj padlo si v preteklosti ….

Sara shiney