Tik pred mano stopata
in čeprav ju ne poznam, sledim
vsakemu koraku.
Ko zreta v izložbo
in s poltenimi očmi
otipavata krojaške lutke,
sem tam in se izzivalno
izprsim v izložbi.

Ko drug drugemu prižigata cigari,
sem plamen, ki ju ločuje,
da vanj pihata izdihani
segreti zrak in premrlo
mencata ob njegovem soju.

Ko v Ikei preizkušata postelje
in izbirata vzorce na posteljnini,
ležim med njima in si zarisujem
svojega na njun nakupovalni seznam.

Samo misel sem, pa vendar pečem
kot razbeljena igla.
Kaj, če si nisva več dovolj?

yoyoba