Še ena zapita grinta
za našo mizo razpira naličena usta,
medtem ko moje drobovje tuhta,
ali ne bi bilo nemara bolje pobegniti
s te izpete zabave še pred končnim pokom,
preden si zmečemo v oči in obraze
vse tiste zahbrtne pljunke
še od lani in let poprej.

Še nikoli se nismo razšli kot ljudje
in ne razumem, zakaj bi bilo tokrat kaj drugače.
Dokler ne plezamo po parketu za čevlji,
je še prezgodaj in večer še premlad.
Saj ne, da bi si želeli ostati,
ampak ko smo doma sami,
smo si najhujše zlo, to je tisto,
in če stojiš v krogu, je lažje reči,
da nekdo drug stoji izven.

Tako bom pogoltnila vse vino in zbadljivke,
prekrohotala se bom nezabeljenim štosom
in nasmihala konfekcijskim make-upom
s serijskimi številkami na čelu,
ki mi dajejo vedeti, da imam še službo
in krog tesnih sodelavcev
z nadurami in polno malho
zahrbtnih vragolij
za popestritev vzdušja
v sejnih sobah.

yoyoba