A zdaj naj pa jaz vem, kako se preplesti skozi
besnenje orkanske veseljaške manije,
ko pa so me od vsega naučili nakvačkati
samo začetno verižico, ki se vije in vije,
pa nikoli ne zavije v šal,
samo vedno daljša postaja,
da se mi že navija okoli vratu.

Petljam se v kuhančke na štantih
in se spotikam ob okraske za jelko,
za menoj pa se neskončen rep kvačkanih obročkov
mota pod noge mimoidočim slavljencem in
nepovabljenim gostom,
medtem ko sem povsem zatopljena
v sunkovito gibanje in zatezanje kvačke -
kako se ji sploh reče po slovensko? -
obupano poskušam zaviti vstran
in združiti to kačasto nesnago
v koherentno celoto.

Od vsega znam le še hoditi naprej,
riniti skozi množico in se ne ozirati,
da ne bi še kdo pomislil,
kako mi vzvratna vožnja povzroča težave.
Vidim se, kako prodiram skozi metež zdravic,
kako srečujem ljudi, ki znajo dolgo
napletati in razpletati,
pa jih ne pozdravim,
za kva - za kva - zakvačkana
v starem letu.

yoyoba