V Klet se bom zaklenil in začutil,
kako vrela voda iz kotla teče navzgor, da ogreje njihova hladna
stanovanja in jim utekočini globoko zamrznjeni možganski
likvor.
Uho bom prislonil ob cevi in poslušal, kako umazanija z njihovih
rok skupaj z drekom odteka globoko v podzemne dvorane pozabe.
Gledal bom debelo nerodno podgano, kako uživa v žretju njihovih
obilnih ozimnic in uživa sleherni trenutek svoje pristne živalske
brezskrbnosti.
Vohal bom njihove odpadke, ki jih tam doli skrivajo, namesto da bi
jih odložili na predpisanem mestu.
Tipal bom robove na stenah, ki jih vedno znova širijo, da vanje
lahko zazidajo krike nemoči na obrazih svojih notranjih
žrtev.
Nastavil bom bombo in upal, da me bodo noge dovolj hitro nesle do
stopnišča, ker danes se mi pa res ne da umivat
las.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jan Pipan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!