Njuna jutra
S skodelico kave prekrijem
nasmešek na svojih ustnicah -
medtem, ko ju opazujem
v njunem pregovarjanju,
kdo v mehiški limonadi
ima omembe vredno vlogo
in v kateri trgovini sta kupila kislo smetano,
ki je končala v jabolčnem zavitku,
narejenem posebej zame.
Najbrž me izdajajo smejalne gubice okrog oči,
a tako zelo sta zatopljena v izmenjavo mnenj,
da kljub svoji navzočnosti v prostoru,
v trenutku izginem iz dosega njune intime.
Že od zgodnjega jutra ju opazujem.
Kljub temu, da je nedelja
in da sem le na obisku,
nikakor ne želim zamuditi
njune sinhronosti
s katero začneta dan.
Iz peči zaprasketa
in vonj po domači beli kavi
ter sveže pečenem kruhu
me zvabi izpod tople odeje.
Ni težko zbrati pogum za to dejanje,
čeprav že sam pogled na uro vzbudi željo,
da bi se pokrila čez glavo
in se še vsaj za nekaj minut vrnila v svet sanj.
Medtem, ko uživam v opazovanju,
kako usklajeno pripravljata zajtrk,
me za trenutek odnese nekam v preteklost.
V čas, ko so bila takšna jutra del mojega vsakdana.
Še preden sedem k mizi,
pogled usmerim skozi okno
v mrzlo zimsko jutro.
Prva njuna skrb so še vedno ptice
in oglušel sosedov muc, ki se močno razveseli
skodelice sveže pogretega mleka.
Nenadoma mi postane pri srcu zelo toplo.
Ponosna sem nanju.
Po vseh letih še vedno
ne poznam njune skrivne formule.
Vem pa le eno: želim se postarati v dvoje.
nasmešek na svojih ustnicah -
medtem, ko ju opazujem
v njunem pregovarjanju,
kdo v mehiški limonadi
ima omembe vredno vlogo
in v kateri trgovini sta kupila kislo smetano,
ki je končala v jabolčnem zavitku,
narejenem posebej zame.
Najbrž me izdajajo smejalne gubice okrog oči,
a tako zelo sta zatopljena v izmenjavo mnenj,
da kljub svoji navzočnosti v prostoru,
v trenutku izginem iz dosega njune intime.
Že od zgodnjega jutra ju opazujem.
Kljub temu, da je nedelja
in da sem le na obisku,
nikakor ne želim zamuditi
njune sinhronosti
s katero začneta dan.
Iz peči zaprasketa
in vonj po domači beli kavi
ter sveže pečenem kruhu
me zvabi izpod tople odeje.
Ni težko zbrati pogum za to dejanje,
čeprav že sam pogled na uro vzbudi željo,
da bi se pokrila čez glavo
in se še vsaj za nekaj minut vrnila v svet sanj.
Medtem, ko uživam v opazovanju,
kako usklajeno pripravljata zajtrk,
me za trenutek odnese nekam v preteklost.
V čas, ko so bila takšna jutra del mojega vsakdana.
Še preden sedem k mizi,
pogled usmerim skozi okno
v mrzlo zimsko jutro.
Prva njuna skrb so še vedno ptice
in oglušel sosedov muc, ki se močno razveseli
skodelice sveže pogretega mleka.
Nenadoma mi postane pri srcu zelo toplo.
Ponosna sem nanju.
Po vseh letih še vedno
ne poznam njune skrivne formule.
Vem pa le eno: želim se postarati v dvoje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zanika73
- 12. 12. 2010 ob 21:53
- Prebrano 1054 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 574
- Število ocen: 21
