Bom kdaj te narisala v svoje spomine,
boš kdaj tetovaža za moje srce,
te mar zaklenila bom v hišo davnine,
skrivaj te ljubila bom sama, molče?

Glej, danes so zvezde in noč mi je jasna.
Ti Mesečev sin si tu, v mojih dlaneh;
tišina objema je mehka in glasna,
odsev pa ni jasen, odsev naju dveh.

Kot britev me včasih porežejo slutnje,
in v bran se z zlagano ostrino igram,
še vedno si kri mojim žejnim vrtovom,
le cvet mojih senc ti ostaja neznan.

Tako je od veka do vekov uganka,
le kje da škrlat prostor barvi noči?
Se nama z razdaljo bližina poraja,
se s časom dvojina v ednino zdrobi?

Nuška Golobič Malena