Jesenska (sonet)
Meglice bele vlečejo se
leno,
se s časom v mlečno morje spremenijo;
nič kaj prijazne gore se ne zdijo
in bledi žarki sijejo ledeno.
Mi v pišu vetra izpod nog pobegne
vse listje presušeno in brez teže;
osamljenost potí v srce mi seže,
potí, ki se v megleni nič raztegne.
Od kod? Do kam? Čemu? Kako? zakličem.
Odmeva gora gluha mi ne vrne,
zaman na nebu iščem sled za ptičem.
Kje sanje so, vprašanje se poraja.
Vsak list odpade, kamen se obrne
– samo skelet viharnika še vztraja.
se s časom v mlečno morje spremenijo;
nič kaj prijazne gore se ne zdijo
in bledi žarki sijejo ledeno.
Mi v pišu vetra izpod nog pobegne
vse listje presušeno in brez teže;
osamljenost potí v srce mi seže,
potí, ki se v megleni nič raztegne.
Od kod? Do kam? Čemu? Kako? zakličem.
Odmeva gora gluha mi ne vrne,
zaman na nebu iščem sled za ptičem.
Kje sanje so, vprašanje se poraja.
Vsak list odpade, kamen se obrne
– samo skelet viharnika še vztraja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 18. 12. 2010 ob 21:33
- Prebrano 1512 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 845
- Število ocen: 37
