Razgaljen stojim SREDI OGNJA.
Nad mano podivjana pošast.
Besní zaradi ognja.
Besní, ker ga nočem pogasiti,
ker tokrat hočem, da jo izžge v prah.
Nezaščiten pred njenimi kremplji
vztrajam.
Vem, da mi bo razmesarila prsi.
In mi zdrobila rebra, da bi se dokopala srca.
A vztrajam.
Prelevi se v sikajočega plazilca.
Spreleti me hladen srh
ko se vzpenja po golem hrbtu.
Še nekaj vdihov, dokler ne prileze do vratu.
A vztrajam.
Skrči se v smrtonosno oso.
Na čelu čutim tihe tanke noge.
Ko jo zagledam, zaprem oči. Čeprav vem,
da bo želo zarila tudi skozi veko.
A vztrajam.
Ponikne skozi kožo in se potopi
v mojo kri. Črviv mikrob
orje med celicami
trga jih, zastruplja in hromi.
Razpadam.
A vztrajam.
Potem jo nekaj novega,
nekaj nepremagljivega, mogočnega
iztisne nazaj
izvleče želo in zdrobi krila
dvigne glavo in stre strupnike
razpre kremplje in odvrže v zrak.
Neustavljivi zublji cvrejo premagano zlo
in jo spreminjajo v kosme saj.
Pepel pada,
sipa iz tuleče prikazni
dokler vsa ne utihne razsuta po tleh.
Takrat je čas za Feniksa.
Takrat se zasliši krik nove ptice.

Milan Novak