Zabava.
Dobil je otroka.
Glasba
divjanje ritmov
izpraznjene steklenice
realnost se lahkotno oddaljuje.

Tam je tudi PRIJATELJ.
Z njim si delita vse.
Tudi njegovo žensko.
A on ne ve.

Tudi ona je tu.
Dobro jima gre
pretvarjanje
in več kot je popitega
bolj sta si blizu
dlje so ostali.

Prijatelj preliva vino v steklenice.
Ženska mu podaja prazne. Kot da je tu, z njim.
Ne pogleda ji v oči. Morda bi celo opazil,
da je ni več,
da je zbegana, da so njene misli v krču,
da je on dobil otroka
in ga zanjo ne bo več,
da ne ve, kako bo lahko naprej
tako sama.

Prijatelj potone v zabavo.
Nova priložnost.
S steklenico v roki jo ogovori.
Sredi trušča ju družba niti ne opazi,
nje, na pol sedé
in z rokami naslonjene na točilno mizo
s hrbtom proti njim,
kako se sprva nasmejana
potem pa nič več,
pozorno pogovarjata
in se trudita ne dotikati se.
Naenkrat se njej napolnijo oči.
On ji s hitro in nežno kretnjo,
kot bi jo z obema rokama požgečkal po obrazu
obriše solze
in že je sredi zgodbe na drugi strani mize.

Od znotraj prežeta z grenkobo izgube
se ne obrne. Miži in diha
globoko
in duši, tišči nazaj vse tisto,
kar prav zdaj ne bi smelo ven.
V njej gori
in sidra se prepričanje, da
varanje v ljubezni ne bi smelo biti prepovedano
in sploh se mu ne bi smelo tako reči
ker to ni!

Ne da bi se obrnila, odide v skladišče.
Kmalu se vrne.
Bleda in odsotna sede na mizo.
Trudi se
biti razpoložena.
In nihče ne opazi resnobnega pogleda
uprtega v prihodnost,
ki polzi v resničnost
negotovo kot še nikoli.
Zdaj bo dokončno odšel.

In nihče ni pozoren
da je on prislonil na usta steklenico žganega
in poplaknil z drugo.
Razen najboljšega prijatelja
ki mu zaskrbljeno odkimava.

A on se obrne.
Umakne.
Čisto stran.
Če mu sedaj dovoli ujeti pogled
si ne bosta nikoli več blizu.
In znova nagne. To je lažje kot jokati.

Milan Novak