Spomnim se skoka iz vlaka
na vlak, ki je vozil vzporedno.
Hotel sem zbežati iz življenja. Dovolj mi je bilo zlobnih podtikanj, dovolj ustrahovanj. Želel sem živeti. Želel sem ljubiti, brez strahu da s tem kršim pravila. Želel sem se smejati. Ker sem tako čutil, ko so bile stvari smešne. Želel sem biti sam, ko bi si to zaželel. Stalni nadzor me je blaznel.
Zato sem skočil.
In zato, ker je bila ona tam.
Spomnim se, kako mi je spodrsnilo, kako sem z rokami obupano segel v prazno, kako sem padel na stopnico in potem na kamenje.
Spomnim se, kako se je prevračalo in lomilo moje telo, kako mi je razneslo glavo.


Spomnim se, kako sem bil srečen, ko sem jo držal v naročju na skali nad slapom.
Spomnim se, kako sva se smejala.
Spomnim se, kako mi je spodrsnilo in sva vznak omahnila v ledeno vodo. Želel sem se izviti iz vejevja ukleščenega v vrtincu pod slapom. Želel sem jo zopet ujeti in izplavati.
Spomnim se, kako mi je mrzla voda zalila pljuča.


Spomnim se, kako hladno je bilo pivo, ki sem ga spil najprej. In kako se je že ogrelo tisto zadnje.
Spomnim se, kako mi je pred ustavljeno kolono zdrsnila noga s pedale zavore.
Spomnim se, kako sva uživala še trenutek pred tem, ko je sunkovito dvignilo pokrov motorja. Z njo sem preživel lep dan in v tistem trenutku sem bil srečen. Medtem ko se je glava bližala vetrobranskemu steklu, sem si želel, da bi bil sam.


In sedaj, ko s pretrgano navezo sam visim v skali s prsti v edini razpoki in si ne drznem pogledati tvojega raztreščenega telesa v globini, si želim, da mi tokrat ne bi spodrsnilo, ker moram to,
česar se sedaj spomnim, še zapisati. Da ne bi spet pozabil.

Milan Novak