Sofija, danes ne čutim svoje desne roke
niti leve
še nog ne
oblačnost ne pojenja
misliš, da bi izprala bolečino
če bi jo potisnila v pralni stroj
ali meniš, da je pomivalni boljši
raztrgala sem zavese in pojedla posteljnino
na tleh sem pustila drobtinice
ki jih še miši nočejo
pogrizla sem si nohte
pretekla nešteto kilometrov
izpila strup iz stekleničke
in še vedno nič
še vedno stojim
le zakaj
vem, kakšna bo moja smrt, Sofija
dramatičen konec
trpljenje in divja glasba
dolgo obdobje tišine
zato ker so moja stopala pogosto utrujena
in travnata vaza je že začela veneti
ne leta
rak bo uničil mojo energijo
sedanjost v prihodnost
lahko le prebledim
ker moram nadaljevati
ponovno se skrijem v kopalnico
kjer je ogledalo visoko
in se ne sprašujem
kaj je narobe z mano
če je dan ledeno mrzel
treščim sušilec za lase v zrcalo
joj, kako to dobro dene, Sofija
in v tistem trenutku me gospod Eliot vpraša
Giselle, boš pojedla breskev
gleda me zvedavo
želi si breskev, ki jo držim v roki
ne, gospod Eliot, zame je za odtenek presladka
mogoče premehka
ali jo lahko jaz pojem
dam mu jo
podrži jo na dlani
me pogleda in z užitkom zagrize vanjo
sok se pocedi po bradi
ogrnem se v prozoren plašč
in pojem preostanek višenj z nožem
ljubše so mi
ker njihova kislost zareže
in sem tako še bolj skuštrana
in ko sem viharna
si obujem svoje najljubše čevlje
rdeče Manolo Blahnik z bleščečo sponko
in to je to
zajokam
ker to je tisto, česar sem se vedno bala

Sofija, vsak umira sam

sheeba