tako preprosto je
ko se nebesni svod počasi spušča
da dotakne se krvavih rok
in drobcev porcelana
ki ležijo brez vezi

ton glasu se poglobi
ne utihne
med glasilkami počiva
utrujen ustvarja akvarele
padanje se obrne
in pesem je brezdanja

občutki
misli
vsaka knjiga
in poglavja
moj pastel
in tvoje olje
ko zgodi se v prvem
vprašanja

vstanem
se oprham
napišem pismo
o kozarcu
ki je na pol poln
vanj ljubeča voda kuka
meglica se pod gladino smuka

in besede
note
obok neba
skodelica, ki poje
in vedno
le
odgovori
na
zakaj
kako
čemu
le kaj

prizemljena
sprejemam počasi
v torbi so trakovi in oblaki
in Ljubezen na popoldanskem sprehodu v gorah
in ponovno nebo
ki pada v naročje
in ne sprašuje
zakaj
še en korak skozi ločje

sheeba