Majhna kepica, ujeta v koščeno kletko. Na prsi sem ti položil stetoskop in ji prisluhnil. Šumenje zaklopk je odmevalo nekje med stenami mestnih ulic. Neumorno bitje ga je gnalo h koncu. Zakaj sploh bije? Ritmovniki so ga držali v električnem krču, ga silili, da se je trudilo dalje. Da, toda zakaj? Za koga?

Ob komaj slišni glasbi, ki jo je ustvarjalo, sem priprl oči in z nogo pričel potrkavati ob mizo. Refleksija življenja se je odvijala v enem samem utripu. Srce pa se ni zmenilo za dogajanje na drugi strani prsnega koša in nadaljevalo svoje delo. Stisk preddvorov, polnjenje prekatov, stisk prekatov, polnjenje preddvorov. Vse življenje. Črpa kri in jo poganja nazaj po telesu. Desna polovica za pljuča, leva za telo. Žalost in ljubezen ga ženeta naprej. Ne bo se ustavilo za nikogar. Polno zgodb, prepričanj, izkušenj in predsodkov, zaverovano samo vase. Nesebično se trudi za preostalo telo, dokler ne bo mrtvo obstalo.

Dotaknil sem se tvoje roke in bitje je pospešilo. Nasmehnil sem se ob spoznanju, da tudi moje poskuša ujeti isti ritem. Zazrl sem se ti v oči. Vidim, da je tvoje srce popolnoma zdravo. Srce kot ga vidi zdravnik. Srce kot ga vidi tvoj fant. Skrito pred očmi, a vsem na spregled.

Žan Plevnik