Mala javorova listka sva,
ki ju je zaneslo na mestno cesto,
ki se trudita razpenjati krila,
ker ne vesta,
da sta odpadla,
odpisana.

Vozila v koloni vozijo mimo
in vsakič naju vrtinči,
kakor bi letela,
le da je prah premočan
in nebogljeno pokašljujeva.

Drobi me že, in še huje,
tudi tebe vidim zdrobljenega
pod neusmiljenim betonom.
Nekje pa spi nova pomlad
in mnogo sorodnih duš
bo dočakalo preporod.

yoyoba