Prosila sem te
za amulet z medvedjo šapo.
Prosila, da me ščitiš
v postelji, na cesti,
pod svodom rdeče rumenega zahoda,
ko sploh ne vem, da potrebujem zaščito.

Praviš, da bom varna le,
če razprostrem zavest,
da zajamem samo sebe v naročje,
da se oblijem s kokonskim slojem
neprebojne lahkotnosti.

Kdo pa naj me zaščiti
pred takšnimi, kot si ti,
takšnimi, ki lupijo kožo
in se zadirajo podnjo,
da si na koncu prepričan,
kako zaželeni gostje so?


Kako naj si dopovem,
da je ograja, kakršna koli že je,
kakor bukov listek pod kolesjem avtobusa,
kadar nanjo potrka znan obraz?
Naučila se bom, da ti ne odpiram več,
toda kaj ko se leviš v brezštevne oblike
in enkrat potrkaš kot mož, kot soseda,
kot sin ali hčera,
dokler se ograji ne ljubi več niti
vprašati, kdo je tokrat.

yoyoba