V vesolju znotraj globusa
se čudna snov pretaka,
opisati se je ne da,
ničemur ni enaka.

Oblaki iz nje nastajajo,
v vesolju se podijo,
v njih stvori se porajajo,
ki novi svet rodijo.

Prozoren, mehek, neotipljiv,
pa vendar ves je slikovit.
Res včasih svet je neubogljiv,
pa saj je vendarle privid.

Dogaja v njemu se življenje,
enako kot v resničnem.
Veselje in trpljenje sta,
v razmerju tu pravičnem.

V njem dvigajo meglice se,
in spuščajo se sence,
na vrat, ali nad glavo le,
obešajo ti vence.

Dogajajo v njem drame se,
komedije, grozljivke,
nemalokrat tragedije,
fantastike, srhljivke.

V tem svetu fantazija je
sestavni del življenja,
karkoli v njem dogaja se,
vse plod je hrepenenja.

Oblak želja nad njim lebdi,
ne ve se, kam potuje,
ko veter usode ga spodi,
se z njega dež usuje.

Ta svet, kot pravi se mi zdi,
v vesolju mirno pluje...
Če kaj ga zmoti, prebudi,
se hitro v nič sesuje.

milkivoj