Košček za koščkom se sestavljava,
da bi lahko potem spet razpadli.
Igla ne boli tako,
kot zateguje nit ...

Upogibam stranice omare -
intarzija zazveni drugače.
Iščem star klavir,
rišem v note bele školjke,
razbijam kozarce in ti podarjam
prozorne koščke stekla ...
Zbiraš jih za rezanje trenutkov.
Vem ...
Ovija te plet. Toplí misli ...
Dvojnost zrenja na obledelo,
prašno cesto,
z vjuganjem zastira namen.
Pojdiva, porečeš ...
Noge manjkajo.
Ostajajo stopala
za vdihe neznosnosti ...

Danes ne prhutajo krila -
kamnijo peruti zvestobe.
Prebiram mnogoterosti
in jih vrišem na zemljevid.
Opremim domačijo z novimi hodniki.
Ti dorišeš sobe,
majhne mizice
za posedanje ob kavi -
zavihtiš jih na ramena brezbrižnosti.
Označuješ neizmernost.
Novi rumeni čevlji
postavajo na pesku.
Občudujem to muzo:
za pogovor, navdih, za druženje
in sivo knjižico
v katero se zapisujejo podarjanja ...

Vlak prevaja pridih minljivosti.
Verzi zvenijo pod tvojimi prsti.
A vseeno vidim
in mi je ljubo ...

Mateja J.Hočevar