Preko rek lahko hodiš,
preko goličav.
Nastavljaš hrbet skalam,
čelo vejam macesnov.
Gologlav nosiš jerbase besed
zataknjene med reže viter.
V grudasto prst jih boš podtikal,
zagradil z bodečo žico bršljana.
Zalival jih boš z volčjo slino,
da bodo pognale visoko čez protje potoka,
globoko v polmrak spomladi
in hitro, prehitro za poglede.
V megli juter boš z zrelim dračjem
podkuril, da jih bo razneslo daleč.
Z mahovnato volno boš zakril pepel.

Barbara Žvirc