Tihožitje (terza rima sonet)
Ko veter razprši oblake suhe
in hlad se naseli pod kožo mraka,
nebo ponikne spet v globine gluhe.
Nenadoma ne slišiš več koraka ...
Le ulica sprehaja mesečino.
Tišina se utopi v očeh somraka.
Polzi temá kot gosto, črno vino
po žilah že opitega nemira,
kot da želi razbarvati sivino,
ki kot tančica mi pogled zastira.
Na medle misli spet sadim poletja,
čeprav jesen me na vso moč prezira.
Zatipam kalček novega spočetja.
Se v meni spet razpirajo socvetja?
in hlad se naseli pod kožo mraka,
nebo ponikne spet v globine gluhe.
Nenadoma ne slišiš več koraka ...
Le ulica sprehaja mesečino.
Tišina se utopi v očeh somraka.
Polzi temá kot gosto, črno vino
po žilah že opitega nemira,
kot da želi razbarvati sivino,
ki kot tančica mi pogled zastira.
Na medle misli spet sadim poletja,
čeprav jesen me na vso moč prezira.
Zatipam kalček novega spočetja.
Se v meni spet razpirajo socvetja?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 19. 10. 2010 ob 15:22
- Prebrano 2088 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1569
