Ceste prašne in mokre,
hiše brez oken,brez vrat.
Bolno dete v materinem naročju,
sled bolečine v njenih solzah.
Takrat.

Obleke raztrgane,cunje le,
noge bose,otrple...
a v srcu ljubezen,milina,
le to je nekaj,
kar v duši pomirja.
Njih je.
Takrat.

Ni bilo revnih,ne bogatih,
vsi bili so enaki,
vsi le ljudje,
pod kožo krvavi.
Takrat.

In danes smo drugi,
med nami vonj vojne se širi
nacizem,rasizem...
to tu je vsakdan.
Vse bolj si želim,
da takrat bi živela,
brez civilizacije,
brez vojnih ran...

Tam bi živela...
Takrat.

Vesnica