priviham kotiček ustnic
miže zatipam pramen gozdne steze
jesenski nemir pretaka nihče in nikjer
šklepetanje košatega jutra me pocuka za nogo
krošnje obešajo vlažne blazine
in postiljajo posteljo
na peronu 3,14 prisede prtljaga
in odhitim proti prehodu
vijugam brez trkanja
s segretim kožuščkom ne morem med kravate
brez olja v menjalniku

sheeba