(predelava pesmi Sobbing breezy fall, 4. 10. 2010)

Zmeraj so dejali, da si borec,
a si davno nehal se boriti,
luč pred časom nehal si nositi-
ko si jo še, zanje bil si norec.

Pevec, so te poimenovali,
pa čeprav zapel jim nikdar nisi,
bil obešenec si nad previsi,
za kozarec nikdar niso dali.

Ampak tvoje pesmi so hoteli.
V sebi žgal si vedno eno samo
in tvoj živi ritem so želeli -

s tvojimi glasovi Svojo dramo,
da bi jo približno razumeli ...
Ti pa ničem padel si v osamo.

*


Sto obrazov svojih jim razkrivaš,
a izrazi lica so zakriti
in v prostore svoje mrzle biti
nepopravljeni odmev odrivaš.

Slišijo zadrgnjen stok utišan.
Ni jih, ne, ko morali bi vzeti
te na oder! Kakor da zakleti
v nič pretvorjajo tvoj glas povišan!

Spal boš, ko jesen bo zajokala.
Mrzel veter z ustnic bo polizal
vso modrost, ki jo je pesem dala.

Zadnji dih predanost bo nanizal
in ko zima v tebi bo obstala,
skrit pred njimi z rimami boš mižal.

Lidija Brezavšček - kočijaž