Stebla trav se tanjšajo kot praske,
ureznine na risalnem listu,
iztrganem iz sosledja dni, kjer
vsaki drobni potezi pripada večnost,
razcvetena z belimi robovi
otroškega pogleda.
Neka ptica lebdi na mestu,
utripa kot izginjajoča črka
na visoki planoti zraka.
Konja na pašniku se potapljata
globoko v sočne trave
prihajajočih deževij, ko z mokrimi čevlji
stopam čez liste v deželo kapelj;
zdaj poznam roke, ki me rišejo,
a ne po imenu, le po dotikih vode
in padanju tankih las,
ki se visoko nad hribi prepletajo
z vetrom, meglo in oblaki.
Franci Novak