JEZERO

Na drobnem pesku obrežja ostanki nekega
debla. Suhe, bele veje odhajajo v globino

s črtnimi risbami, prizori lastnega odhoda,
ki so jih vanje izdolbli potniki vetra in sonca.

Visoko nad pečinami lastovke izrisujejo
slikovite podobe vsega, kar je bilo izživeto,

in strmoglavljajo v kroge na vodi,
ki se rumeno bliskajo na zelenih globinah.

Plavalec zamahne z roko in iz vode povleče
belo pahljačo pen, potem se potopi globoko

proti dnu; ven pride na drugem koncu,
vstopi v odseve krošenj na vodi,

kot da bi ga izsanjala nevidna vodna bitja.
Le drsimo. Opazujemo naše lastne obraze,

kako valovijo na gladini, ko se mislimo,
ko se gledamo, ko rastemo skupaj z drevesi

v bela nižavja vode in kamnov. Ostanemo tam,
v telesu plavalca, v zadržanem dihu,

ki je že postal naš dih. Potem si obrišemo
vode s teles, vzamemo nahrbtnike

in se odpravimo nazaj, proti trgu, kjer ob reki
spijo mostovi in dolgi, prevrnjeni čolni.

Sedamo na stole, ob mize kavarn,
prti in sončniki plapolajo čez prazne ulice,

gladine se počasi umikajo, vode odtekajo
iz naših pogledov, le roke kapljajo čez rob.

Franci Novak

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Franci Novak
Napisal/a: Franci Novak

Pesmi

  • 24. 01. 2008 ob 17:21
  • Prebrano 1891 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 388
  • Število ocen: 10

Zastavica