Na drobnem pesku obrežja ostanki nekega
debla. Suhe, bele veje odhajajo v globino
s črtnimi risbami, prizori lastnega odhoda,
ki so jih vanje izdolbli potniki vetra in sonca.
Visoko nad pečinami lastovke izrisujejo
slikovite podobe vsega, kar je bilo izživeto,
in strmoglavljajo v kroge na vodi,
ki se rumeno bliskajo na zelenih globinah.
Plavalec zamahne z roko in iz vode povleče
belo pahljačo pen, potem se potopi globoko
proti dnu; ven pride na drugem koncu,
vstopi v odseve krošenj na vodi,
kot da bi ga izsanjala nevidna vodna bitja.
Le drsimo. Opazujemo naše lastne obraze,
kako valovijo na gladini, ko se mislimo,
ko se gledamo, ko rastemo skupaj z drevesi
v bela nižavja vode in kamnov. Ostanemo tam,
v telesu plavalca, v zadržanem dihu,
ki je že postal naš dih. Potem si obrišemo
vode s teles, vzamemo nahrbtnike
in se odpravimo nazaj, proti trgu, kjer ob reki
spijo mostovi in dolgi, prevrnjeni čolni.
Sedamo na stole, ob mize kavarn,
prti in sončniki plapolajo čez prazne ulice,
gladine se počasi umikajo, vode odtekajo
iz naših pogledov, le roke kapljajo čez rob.
Franci Novak