Z burnim šumenjem
se preliva slap mojih želja
in prikriva resničnost.
Zrem v prihodnost svojih sanj,
a ne vidim prihodnosti resnice.

Spoznanje prihaja
in slap še vedno buči,
še tako močan zid volje
ga ne ustavi.

Bolj, ko se mu zoperstavim,
bolj s silo,
bolj s truščem, spet zagrmi
in plane v dolino mojih pričakovanj.

Kako naj zajezim
slapove deročih želja,
kako naj ustavim plazove sanj,
da me ne zruši njihova moč
in odtrga rokam življenja.
Kako naj se uprem
skušnjavam po tvegani poti,
kako naj hodim po svetu,
kot drugi,
- po starih, izhojenih poteh,
brez tveganja
in brez presenečenj.

milkivoj