Meglen zastór se valja nad grobiščem,
kjer moja senca zre za lune vzbrsti
in sled krvi, sčrnele v mokri prsti
se vleče za menoj, ko kamen iščem,

ki sem ga dvesto let obiskovala
v temini blazni, ki votli glasove
in misli kolje, da beseda rjove.
O, da bi več poti do tja ne znala!

Obstanem večna na polnočnem produ ...
Nikjer smeri, nobenega vabila,
ki bi zatrlo slo v prekletem rodu -

z njim sem neživo mrtvost posvojila.
Povej mi, kamen, je že na pohodu
ta sila Niča, ki bo razpustila

vse večne more, ki mi ne pustijo
zbledeti v soncu in v rjav prah sprhneti?
Pustiti temo in samo splahneti.
Ustaviti to zblojeno morijo!

Lidija Brezavšček - kočijaž