Ugrezanje
Alkohol poveča sočutje do večplastnega tujca.
Udariš ga v prazno, ker tam najbolj boli
in mu izostriš pogled tako, da v njegove
zenice čudenja vcepiš svoje sprejemanje drugačnih.
Lačen volka zaradi nepoznanega,
lačen človeka zaradi neumnosti,
opletaš na veji, peclju, obesiš se kot jabolko spoznanja
in poješ srce sogovornika,
pregrizeš njegovo zavedanje in alter ego ki mu visi z repa,
pokloniš čas utripanju in krčenju žil,
trepljaš ga po rami, mu prikimavaš, včasih navidezno
porineš prst v usta.
Oviješ ga okoli dlani, ga slačiš sredi tlakovanega trga,
iz kvadratnih ploščic štrli mah in same divje stvari,
prelomiš njegov hrbet, dovolj ima tvojih vprašanj
in mežikanj, posrkaš ga vase, prepojiš s svojim vonjem
po poceni vinu, čebuli in ga pustiš v raju.
Potem odideš v srbeče spoznanje,
da si oblečen gol,
da je tvoja biološka ura zarjavela,
da si še vedno lačen,
tvoje fobije ti cvilijo po kosteh,
ko se plaziš in ti sonce tuli v goltanec.
Nazadnje se stlačiš v ozadje jame svojega krdela,
ki se odloči, da nisi več njihov in
da te bodo pojedli ob zori naslednjega dne.
S svojo dušo igraš zadnjo potezo, padajoč v šah mat.
Molčiš, trgaš hladno roso s sten, z njo natreš
obleko tujca, besede tujca, grlo tujca.
Prebujene šape po tebi rišejo smer gostije.
Nočeš buditi čričkov, ki bi peli za tvojo smrt.
Ogrneš se v predjed, ponudiš glavno,
končaš s svojimi sanjami.
Živ zakopan.
Udariš ga v prazno, ker tam najbolj boli
in mu izostriš pogled tako, da v njegove
zenice čudenja vcepiš svoje sprejemanje drugačnih.
Lačen volka zaradi nepoznanega,
lačen človeka zaradi neumnosti,
opletaš na veji, peclju, obesiš se kot jabolko spoznanja
in poješ srce sogovornika,
pregrizeš njegovo zavedanje in alter ego ki mu visi z repa,
pokloniš čas utripanju in krčenju žil,
trepljaš ga po rami, mu prikimavaš, včasih navidezno
porineš prst v usta.
Oviješ ga okoli dlani, ga slačiš sredi tlakovanega trga,
iz kvadratnih ploščic štrli mah in same divje stvari,
prelomiš njegov hrbet, dovolj ima tvojih vprašanj
in mežikanj, posrkaš ga vase, prepojiš s svojim vonjem
po poceni vinu, čebuli in ga pustiš v raju.
Potem odideš v srbeče spoznanje,
da si oblečen gol,
da je tvoja biološka ura zarjavela,
da si še vedno lačen,
tvoje fobije ti cvilijo po kosteh,
ko se plaziš in ti sonce tuli v goltanec.
Nazadnje se stlačiš v ozadje jame svojega krdela,
ki se odloči, da nisi več njihov in
da te bodo pojedli ob zori naslednjega dne.
S svojo dušo igraš zadnjo potezo, padajoč v šah mat.
Molčiš, trgaš hladno roso s sten, z njo natreš
obleko tujca, besede tujca, grlo tujca.
Prebujene šape po tebi rišejo smer gostije.
Nočeš buditi čričkov, ki bi peli za tvojo smrt.
Ogrneš se v predjed, ponudiš glavno,
končaš s svojimi sanjami.
Živ zakopan.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 18. 09. 2010 ob 16:58
- Prebrano 1348 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 834
- Število ocen: 20
