V usta ste si zazidali dvore,
iz njihovih oken
pljuvali nitkaste sline obljub
v naše kotanjasto preživetje,
lovili ravnotežje
na zloščenih nasmehih
in ostali nedotakljivi.

Od tega nismo siti.
Večno zelje in krompir
plisirata naše obraze.
Zaškrtale so utvare
pretihotapljene v glave,
skozi razpoke meglene fasade
se širi oster vonj agonije,
žile tiktakajo, v glavah razsaja.

Bo do zdaj teptana zemlja
končno vzvalovala v krogih?

Luna