Zadnji kriki poletja
iščejo skromna zavetja
v razburjenem rožmarinu,
v spokojni sivki,
v presihajoči mivki
na razžarjenem balkonu,
v obtolčeni gluhi školjki,
v brezkraki morski zvezdi,
v drobnih zaprašenih spominih
razvrščenih po policah,
v porumenelih jadrih na kartici,
ki sva si jo poslala leta nazaj,
v prazni steklenici oljčnega olja,
v poslednji konzervi tune,
ki sva jo pravkar odprla,
kamor namakava vsak svojo skorjo.
Začutim solni cvet v tvojih očeh
in te pobožam z drhtečo roko.

Marko Skok - Mezopotamsky