Kdaj pa kdaj v noči, ko zvezde gorijo,
môra pritisne na sna domačijo.
Tisti, ki leže, naj se kar pripravi-
svoj plehki pogum grdi teti nastavi.

Starčki se drenjajo v ozkem vozičku,
mladci bezljajo na mrtvem konjičku,
s slepimi očki mežikajo deca,
vila pošastna pa, kot da se heca.

V blatni nič tulijo mrtvi volkovi,
beli strahovi so ščiščeni, novi.
Ritensko teče v odplake pokveka,
golazen zmečkana pa v blaznosti veka.

V sluz bedne izbe se luna prebija,
brez anestetika kužne pobija,
sipko nesnago zagrebe bel kosec,
sivo pretrga nebo vodonosec.

V bližnji daljavi bogovi norijo,
zblateni ognji prečrno gorijo.
Kot v grobih bajkah na vrata potrka
mrtva devica, ki vstane iz mrka.

Da pa ta zgodba ne bo izgubljena
v sanjah in morah, naj bo prirejena:
Malo se šalim. Saj groze bo konec ...
Že sončno jutro pritiska na zvonec!

Lidija Brezavšček - kočijaž