Hiše brez ljudi,
že zdavnaj
okamenele sledi,
kosti vzpenjajoče
se v griče,
posušene struge
že izginulih rek.
Skale, kamenje, pesek
in nebo vrženo proč,
sonce je večno zašlo,
mesec nikoli več vstal.
Nikogar ni,
ki bi kričal,
samo tišina je ...
Nikogar ni,
ki bi se spominjal,
spomina sploh ni,
na pozabljena leta.
Ni barv,ni življenja ...
Je le samotna otožna smrt.

Marko Skok - Mezopotamsky