Neizmerno prostrana
je valoveča modrina.
Obzorje je daleč,
daleč tam,
kjer umira sonce.
Naši čolni so
drobne orehove lupine
in naša jadra
so stkana
iz prosojne pajčevine.
Ljubimo mirno morje,
nežne puhaste sape
in trepetamo v strahu
pred besnenjem valov
in jezo vetrnih bogov.
Različne so naše smeri,
kot so različna
naša srca in sanje,
kot so različne
naše duše in spoznanje.
Vse pa vabi sila neznana
za mejo skrivnostnega obzorja
in mi ji nemočno sledimo.

Marko Skok - Mezopotamsky