Dvignem, preložim,

vmes pretečem vsakodnevno enako razdaljo,

spet primem, so dotaknem z na videz vajeno kretnjo,

spet preložim, pustim spet novi dotik s tlemi,

vmes mi je sopotnik tihi čas v tihem upanju,

navajena v medsebojni ujetosti prelagama

vajena dneva iz dneva v noč,

čutim tople ustnice v navajenih kretnjah

se pregrevam od jutra do večera,

na večer te vlečem v globino,

v slutnjah teme lezem

prihajam naproti med trenutki.

Izginjam v tebi.

Počasi me išči.

IŽ-lev