Otrok pod plaščem blagim
Zvedav pogled otroka,
Z zelenimi sijočimi očmi,
Ki skoz` življenje vodi ga nevidna roka,
Zasanjano, na griču sredi trav, v dalj strmi.
Oblikuje misel, ki ga skoz´ življeneje,
Vodila bo, ker pred seboj že vidi pot,
Ne ve sedaj še kaj je to trpljenje,
Ne ve še, da življenje je prepolno zmot.
Ne ve še, da pod plašč je svoj ga vzela blaga sila,
Ne ve, da smer mu že začrtala mogočna roka,
Ki spremljala ga bo in bo do njega mila,
Ki mu pomagala bo breme nosit,
Če prehuda preizkušenj, bo pritiskala k tlom ga sila.
Se v mali beli glavici porajajo le blage misli,
Ko sluša grlico, ki na hruški stari,
Med vejami skrivenčenimi, nežno gruli,
Kot potok ob izviru svojem so v njej bistre misli,
Malega srca, še svetu na široko, so odprte duri.
In gleda grič pred sabo in pije modrino neba,
Ko bose noge božajo mu v vetru sloke trave,
In čudi se neskončnosti sveta,
Ko zre zvedavo, prek` planjav, v neznane mu daljave.
Ne ve še glavica, kako je cena še za srečo mala,
Posluša vetra piš, pogovor, malih v brezi, ptic,
Ne ve, da glasba ta za vselej mu v ušesih bo ostala,
Grmenju, življenja hrupu, vsem navkljub, navzlic.
Ko po potoku blatnem brodi,
Ko blato črno mu obliva noge,
Ne ve, da misel mu za vselej bo pokorna vodi,
Se vselej vračala bo v mladostne loge.
Za vedno vpeta mu v srce bo gričev melodija,
bo hrup življenja, vedno preglasila,
bo misel vedno vračala na mesto to presrčna sila,
ko hord pohlepnih teptalcev zemlje,
že davno, veselje, v kotičke malih src, bo zaklenila.
Zato otrok, poslušaj zdaj to melodijo,
Ki tako prekrasno vije se iz srca tišine,
Ob njej še veje suhe spet ozelenijo,
A meni, ki zopet bele imam lase,
Se vedno znova, oči zelene, orosijo.
Z zelenimi sijočimi očmi,
Ki skoz` življenje vodi ga nevidna roka,
Zasanjano, na griču sredi trav, v dalj strmi.
Oblikuje misel, ki ga skoz´ življeneje,
Vodila bo, ker pred seboj že vidi pot,
Ne ve sedaj še kaj je to trpljenje,
Ne ve še, da življenje je prepolno zmot.
Ne ve še, da pod plašč je svoj ga vzela blaga sila,
Ne ve, da smer mu že začrtala mogočna roka,
Ki spremljala ga bo in bo do njega mila,
Ki mu pomagala bo breme nosit,
Če prehuda preizkušenj, bo pritiskala k tlom ga sila.
Se v mali beli glavici porajajo le blage misli,
Ko sluša grlico, ki na hruški stari,
Med vejami skrivenčenimi, nežno gruli,
Kot potok ob izviru svojem so v njej bistre misli,
Malega srca, še svetu na široko, so odprte duri.
In gleda grič pred sabo in pije modrino neba,
Ko bose noge božajo mu v vetru sloke trave,
In čudi se neskončnosti sveta,
Ko zre zvedavo, prek` planjav, v neznane mu daljave.
Ne ve še glavica, kako je cena še za srečo mala,
Posluša vetra piš, pogovor, malih v brezi, ptic,
Ne ve, da glasba ta za vselej mu v ušesih bo ostala,
Grmenju, življenja hrupu, vsem navkljub, navzlic.
Ko po potoku blatnem brodi,
Ko blato črno mu obliva noge,
Ne ve, da misel mu za vselej bo pokorna vodi,
Se vselej vračala bo v mladostne loge.
Za vedno vpeta mu v srce bo gričev melodija,
bo hrup življenja, vedno preglasila,
bo misel vedno vračala na mesto to presrčna sila,
ko hord pohlepnih teptalcev zemlje,
že davno, veselje, v kotičke malih src, bo zaklenila.
Zato otrok, poslušaj zdaj to melodijo,
Ki tako prekrasno vije se iz srca tišine,
Ob njej še veje suhe spet ozelenijo,
A meni, ki zopet bele imam lase,
Se vedno znova, oči zelene, orosijo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brainstormer
- 07. 07. 2010 ob 08:13
- Prebrano 1059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 455
- Število ocen: 12
