Pahnjen v nek dogodek, zgubljen v času, sem padel v trušč glasov, precej severneje od srca. Meglene ravnice brišejo vsako sled in smeri se izgubljajo.

GLASBA bi naj izzvala gib v ritmu, a ostaja ločena v zraku, ne prebije se do ušes. Basi potresajo gladino v polpraznih kozarcih.

Kako naj jih srce sliši, ko še vedno, vso prežeto z melodijo pogleda, pleše z angeli?
Kako naj se obraz smehlja, ko se na vso moč trudi, da se ne bi razpočil v gromki smeh, ki prihaja iz srca?
In kako je megla lahko tako naivna, da mi hoče prikriti pot do sonca, ko ga vendar nosim s seboj.

Milan Novak