Posedaš v kotih indigo večera.
Ne veš, kam bi dal svojega boga.
Da bi obte ne zadevale šumotljave besede.
Če bi lahko, bi odpel srajco.
Spustil iz prsi dlakavi strah.
Če bi lahko…
Bi tistih nekaj pocinkanih ur preživel z njo.
Se ji umaknil v razplojene žile.
V grebene podvojenih drobnih piramid.
Sipke barve bi ji po koži stresal.
Ji lizal potoke od brade navzdol.
Če bi lahko…
Bi vzbrstel opolnoči kot roj številnih lun,
Obešenih čez pas in niže.
Zagozdil bi se vanjo kot violinska struna.
Obležal bi na njej.
Na parobku slanosti in solz.
S kazalcem bi ji risal venerine črtne kode.
Jo polnil z roso, drgetom in še čim.
Če bi lahko…
Ko t rezine pomaranče bi jo srkal.
Bi slekel z nje usnjeno ji vesolje.
Ji barbarsko spletel kite v vozle in še kaj.
Bi.
Trepetal v akcentih.
Indigo večer bi posedal v tebi.

patra