"ko bom modra in skrivnostna, kot so tisti tam gori, bom srečna," si je rekla pred davnimi časi, ko je ravno prišla z dolgega sprehoda po neizhojenih gozdnih strminah in je bila še malo zasopihana in zardelih lic in si je hitro prekrila obraz s tanko plastjo maske, pa ne dovolj, da je ne bi spregledali, čeprav se je brezupno trudila postati enaka in je neutrudno poslušala tok besed, da bi ujela tisti drobec, ki jo magično spremeni v enake, ko je le spoznala, da ves čas razlagajo o tistih divjih pobočjih, ki so bila njej tako domača in da je bližnji park podoba te prvobitne svobode in se je malo razjezila sama nase, obrisala ostanke maske in odšla nazaj v prostost neurejenega duha, da do sitega uživa naključno odkrite lepote na poti "kamor pride, pride"

dani