Tke.Po božje?, po človeško ?, premišljeno,voljno, potrpežljivo dopadljivo, strpno, modro, ne prehitro, bognedaj prepočasi in pregrobo,
ve se, za koga, kako in ve se, do kod, tudi kam vodi srebrna nitka;
tke. Izveze vrtince, umetelno upodobi tolmune, požrešno vodo,
utopljenca, mizerere kot v živo, in spet je vse potrpežljivo dopadljivo,
žival obvlada stvar : naročeno je, bodi strahovlada trobent,
izrazita in vseobsegajoča dihotomija, med nitkami naj kriči,
blagodejna pomoč, apostolska požrtvovalnost - disharmonija,
ki ju vleče človek po božjem ukazu za seboj.
Tke, trapasti mrčes, ne jenja, utrujen ni, ne ve, kaj je spokojnost,
kaj mir, nima vizij, ne dere se " vsi na Olimp, vsi na Parnas ",
nič ne ve o Napoleonu, cenenem sladoledarju na vogalu,
(" kepica za zaljubljence" ), klošarju mogočne, robustno
zanemarjene postave
( " zapomni si, pet litrov za šalo" ), ki bi ga z veseljem ubrisal
na gobec, če me ne bi bilo strah - že kar tragično : zagovedna žival ne ve nič. Zgodovinski dogodek : polž je prišel čez cesto.
Kdaj že žaba in nekoliko prej kača. Obetajo se dobri časi.
Tke, teslo debelušno in misli : dobro premišljuje, kdor
s v o b o d n o premišljuje. Potepuški razmislek, vzorec mreže
je kot na dlani, pajek je postavljen v resnico samo, čuti njen
utrip, je ona, neposrednost bivanja je v vzorcu, gibanje
postane hitrejše, premislek tipa k - svobodi. Zdaj natančno ve,
vdanoubogljivi pajčkon, da je treba misel raztelesiti, raz - misliti,
raz - dejati, raz - ohromiti in jo rešiti pred evtanazijo,
pred zunanjo nevarnostjo.
Tke, kaj bi, le malo boljšega in ustreznejšega,
razumnonaravnejšega še obstaja. Anatomija nekega trenutka. Anatomija
s v o b o d n o s t i , anatomija svobodnosti tkanja,razmislek o
svetljenju ideje. O ideji sami. Pajku, ki tega ni vajen,gre na jok,
srh mu potuje po dlačicah, tačice postajajo lene in nezanesljivo opotekave...
Žival je ujeta. V s v o b o d o . Trobente, že vtkane, niso blagozvočne,
kaj še, vreščijo. Mora vtkati zlo m o č i . Nekaj metrov svile, zjutraj bo na
njej prekrasna rosa, biser pri biseru, mora prihraniti za mržnjo,
kar bo ostalo, za kljuke, ki ne odpirajo nikakršnih vrat več, za
baročno bleščavo gradu, ki ga jemlje hudič.. Pajek - tetiva brni;
pogovor s samim seboj je prej ko slej pogreb, on, da, on pa bi pregnetel še toliko pajčic,
da bi frocovja mrgolelo, da bi se sneg topil od ljubezni in bi cvetele
hruške sredi zime.
Dopolnjeno je. Sline je zmanjkalo. Namenil je stkati še Atlantido,
misel, dobro je plejala, se mu je motala okoli Makaluja, anakreontsko
razdražen, bakantsko razpoložen pajčji epikurejec ni zmogel
n i č e s a r več. Rad bi povprašal Pitijo, a kaj, štreno je vzel hudič.
Bilo je nenormalno vroče,
vendar tega, kaj je nenormalno, pajkovec ni dojel. Potepuški razmislek sicer pridnega delavca se je razblinil.
Razblinila se je tudi mreža. Ko bi moral biti v sebi, se je lovil.
Ko bi moral vtkati župnika, ki na dvorišču seka drva, ker kaplana ni, se je podrlo vse. Tudi kartuzijanci, ki bi po naročilu morali goreče prepevati Ave, dominus, so se negotovo, boječe izgubili v zgodovino. Mater ti pajkovsko,
saj vendar gre zame,
prikazni, ki jih nisem ne klical ne hotel, so mi izpulile misel...
Tke žival.

Milenko Strašek