Ljubi-ne ljubi,
ljubi-ne ljubi,
ljubi-ne ljubi;
me ljubi?, kresnica povej.

Padajo, padajo
beli listki iz rok-
nežni trenutki ljubezni.

Neslišno padajoč,
srčnim mukam in radostim,
postiljajo pot.

Roka pa jih trga,
spušča,
in trga in spušča naprej.


***


To njihova je sreča-
v vetru navdiha,
se ljubko jim nasmiha.

Dehteča lahno zadrhti,
na svoji kratki poti,
iz rok na tla.

Za njo roka trepeta,
na svoji dlani vseskozi bi držala,
bele plamene njenih hrepenenj.


***


Ljubi-ne ljubi,
ljubi-ne ljubi,
ljubi-ne ljubi;
me ljubi?, kresnica povej.

Padajo, padajo
beli listki iz rok,
postiljajoč ljubezni večno pot.

Me ljubi?, kresnica povej.
Ljubezni večne,
srca je strah minljive in nesrečne.

V vetru navdiha,
jo na svoji kratki poti,
sanjajoč o njej, spuščaš še naprej.

Hovk