V prebitem jutru nič se ne premika,
odšle so barvaste, zglajene slike.
Bel, čisti mir je, niti ene pike
ni več na nebu, ki se s svetom stika.

On tam stoji, na vpadnici obzorja,
ki níkdar več ga veter ne razkuži
in z zvezkom v roki, ta mu več ne služi,
vdihava zrak žveplen, ki vstaja 'z morja.

Njegove noge v blato so vkopane,
roké olupljene brez barve prave,
oči brez bleska v nič so naravnane.

Okoli njega žgo svinčene trave,
nad njim hropé okamenele vrane.
V droboju môre vzbrst pobira stave.
+
Strohnel je zadnji stih in verz razpada.
Zelena, mlada pesem je umrla.
Muza odšla je, sploh se ni ozrla.
Šla z njo je davno spisana balada.

Lidija Brezavšček - kočijaž