Pod tvojimi prsmi nastaja pesem
v hladu poletne noči,
ko naju dež zlije v eno morje
in pustiva, da sol izleže zrna v najine rane.

Pripne se na gumb maternice,
kot lokvanj vrže svoje sidro v močvirje,
pripravljena, da ponudi besede,
da pije iz tolmuna dvojine,
da spočije svoje dolge roke ožuljene od pisanja.

Slišiva jo, kako hlipa,
kako z nohti praska v slepo steno strasti,
kako sama ne zna biti sebična
in noče jemati jezika najine intime.

In ko se ji z jutranjo roso
uspe uleči na papir,
popolnoma potna poišče
praznino med nama
in jo prekrije s soljo,
z izcedkom zadoščenja.
In jo posadi,
kot novo drevo,
kot nebogljenega otroka
mimoidočih misli.
Potešena.

Nemo