V zadnjem trenutku ujet v naslovno misel
in na hitro stisnjen med volane rdečih zaves,
se med bobnenjem koles po tračnicah, še zadihan,
podam v SANJE.

Zgodba o potovanju je sladka, polna vonja po šmarnicah in nežnega zvena zvončnic sredi v roso odete podrasti.
Nedotaknjene. Takšne, kot je bila od vekomaj.
Dihanje je odveč, ritem življenju daje ljubezen, ki jo prinaša komaj slišen šepet prvih žarkov.

Je to popolnost?

Metulj, ki je pravkar prilezel iz bube in prvič razprl krila, je to spoznal kot običajnost.

Detel udari štirikrat. Potem presledek. In znova.
V nedogled.
Bistvo je v vsakem presledku. Eden od njih bo zadnji. Dolg.
Potem zadiši po dežju. Ves dan spere v lužo sredi gozdnega mahu. Sveže, hrapavo in sivo bukovo lubje, pomešano s trohnečim listjem, zadiši po gobah.

Nazaj v telo me posesa sprevodnik, ves v črnem, ki mi vljudno pojasnjuje nekaj o moji vozovnici.

Na stopnicah perona spoznam, da se njemu
niti ne sanja
o tem, kako nepomembna je vmesna postaja.

Milan Novak