Ostale so tvoje sledi
v pesku, ki ni bil sneg.
In tako je dan poklonil jutru
zmagoslavni nasmeh.
Pajacki v izložbi strmijo.
Brezdomci se valjajo po tleh.
Vonj po hamburgerjih in pivu.
Praznično vzdušje v zraku, v ljudeh.
Mimoidoči, neznani.
Otroci kričijo na drugi strani.
Bleščeči mostovi kakor pijani.
Strehe so gobe na stegnih mesta.
Veter žvižga Larino pesem.
Pomlad mu je ljubica nezvesta.
Včeraj in jutri je ves ta svet
v zanki fantazije ujet.
Žarnice rdijo kot poljski mak.
Privlačno šušti ta izpraznjeni blišč.
Mislim nate. Saj dovolíš? -
Čas je tak.

Aleksandra Kocmut - Kerstin